Kontrolirana odštekanost v pesmih Milana Jesiha in risbah Mirka Bratuše

Kulturni fokus

Kaj neki se zgodi, ko v knjigi Tudi pesnik in kipar združita moči ter so- in zoper-postavita svoje stvaritve?

Saj drži, da je njega dni že veliki Leonardo da Vinci trdil, da je slikarstvo poezija, ki se vidi in ne sliši, ter poezija slikarstvo, ki se sliši in ne vidi, a v evropski zgodovini potem ni bilo prav preveč plodnih srečanj med obema umetnostnima disciplinama. Zakaj neki ne? – Morda zato, ker sta si – to je ob koncu 18. stoletja dokazoval nemški mislec Gotthold Ephraim Lessing – literarna in likovna umetnost pravzaprav diametralno nasprotni. Če prva namreč nujno potrebuje čas in ne prostora, da bi se razvila od prve do zadnje besede, je z drugo, tako razpravlja Lessing ob motrenju Laokoontove skupine, ene najbolj osupljivih skulptur antike, prav obratno, saj kip potrebuje predvsem prostor, v katerem se lahko napnejo vse oblike, njegov čas pa je kvečjemu statična večnost.

Kdo ima torej bolj prav: Leonardo ali Lessing? – To je vprašanje, na katerega nemara niti ni treba preveč vneto iskati končno-veljavnega odgovora, vsekakor pa ga lahko imamo v mislih, ko v roke jemljemo še svežo knjigo Tudi, v kateri sta moči združila pesnik Milan Jesih in kipar Mirko Bratuša. Gre za intrigantno delo, ki je izšlo pod okriljem založbe Goga in prinaša 82 Jesihovih osemvrstičnic ter, mednje pomešanih, Bratuševih 39 risb in osem fotografij, ki s pričujočimi pesmimi – tako se vsaj zdi – bolj korespondirajo oziroma dialogizirajo kakor da bi jih po vsej sili hotele ilustrirati.

A kako sta umetnika, Jesih in Bratuša, pravzaprav prišla na misel, da bi se lotila dela, ki je zdaj pred nami v Tudi? Kako je potekal njun ustvarjalni proces? In kakšnih odzivov bralcev in bralk oziroma gledalcev in gledalk bi bila, zdaj ko je knjiga pred nami, vesela? – To so nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Milana Jesiha in Mirka Bratušo.

foto: Milan Jesih in Mirko Bratuša